Avtor: arhiv Objavljeno: 2. 06. 2012

ROMARSKI DAN SODELAVCEV KARITAS KOPRSKE ŠKOFIJE

Osebna vera je lahko največja šibkost ali največja moč krščanstva Prva sobota v juniju že tradicionalno druži sodelavce Karitas koprske škofije. Srečanje vsako leto pripravi druga dekanija, letos je bila gostitelj Postojnska dekanijska karitas. Namen teh srečanj je spoznavanje krajev in cerkva v naši škofiji, skupno obhajanje svete daritve, uvodna priprava na novo pastoralno leto in končno druženje ob skupnem obedu ter izmenjava izkušanj in utrjevanje bratskih vezi med sodelavci župnijskih Karitas v celotni škofiji.

Sodelavci Postojnske dekanijske karitas so se odločili, da nas povabijo k Mariji Vnebovzeti v Slavino. Veliko nas je prišlo iz vseh koncev naše škofije. Ob somaševanju ravnatelja ŠK Mateja Kobala, predsednika Postojnske dekanijske karitas in drugih duhovnikov je mašo daroval dekan Ervin Mozetič. Zanimiva in vzpodbudna, lahko bi rekli nenavadna je bila njegova pridiga, v kateri nas je €“ med drugim €“ spomnil, da človek ne more delati del ljubezni, če v sebi nima pristnega veselja. Saj se veselje izraža v duši in prav to rabi vsak človek. Znano je, da se veselje pomnoži, medtem, ko se žalost zmanjša, če to delimo z drugimi. Veselje je moč oznanjevanja, je Božji dar, ki smo ga prejeli in ga zato razdajajmo drugim in tako pomagamo sušiti solze žalosti.

Veliko dobrih misli in prošenj so, ob lepem petju, povedali sodelavci iz župnij Postojnske dekanijske karitas, še posebej nas je nagovoril pozdrav njihove voditeljice Zinke Vadnjal, ki je rekla: Zbrali smo se tu v Slavini, kjer je bila že v 10. stoletju pražupnija. Smo v lepo obnovljeni cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti. Ko sem obujala spomine na dosedanja srečanja, sem razmišljala, kako nas je Bog združil. Toliko različnih ljudi, ki se med seboj sploh nismo poznali, iz toliko različnih krajev, pa vse z enim namenom. Pomagati ljudem v stiski. Mar ni to lepo poslanstvo? Verjetno je že marsikomu od nas v določenem trenutku prišlo na misel: Oh, kaj mi je tega treba? Najrajši bi vse skupaj pustil. Toda še isti hip se je oglasila naša vest: Misliš, da je to res rešitev? Ne, ni! Tukaj smo, ker je tako želel On, ki nas vodi, ki nas spremlja in ki je naša pot. Zato bodimo hvaležni za ta dar. Pomagajmo si med seboj in drug drugega podpirajmo, da bomo vedno zmogli.

Njihov predsednik Marjan Škvarč, sicer župnik v Pivki in svetovni popotnik ali bolje delavec nam je zaupal svoje spoznanje, ko ob vrnitvi iz različnih delovnih taborov po svetu, čuti da živimo v lepi in urejeni domovini. Videl je kraje, kjer ljudje trpijo zaradi bolezni, neznanja in kjer ni vsakemu na razpolago toliko dobrin in danosti kot pri nas.

Tokratni naš gost in predavatelj je bil p. Branko Cestnik, ki je v zadnjem času veliko svojih moči in znanja, skupaj z ostalimi člani skupine, vložil v pripravo novega Pastoralnega načrta Cerkve na slovenskem. Prepričana sem, da slovenski vernik potrebuje take razlage, da ne bi na nove dokumente gledal z bojaznijo in nezaupanjem. Pa poglejmo glavne poudarke njegove predstavitve:

pastoralni načrt govori o novi evangelizaciji slovenskega naroda. Zavedati se moramo, da je evangelij vedno isti, časi pa so se spremenili. Situacije, v kateri se je sedaj znašla Cerkev v Evropi še ni bilo. V 16. stoletju so ljudje, kljub različnim upadom in spremembam, verjeli v Boga. Danes nas nihče direktno ne sili iz Cerkve, kljub temu pa vera upada. To je spoznal že prejšnji papež Janez Pavel II, ki se je zavedal, da je sama struktura Cerkve manj ogrožena kot vera. O tem nam jasno kažejo nekatere statistike: 72 % odraslih in 66 % mladih se ima za rimokatoličane, različni cerkveni običaji in praznovanja cerkvenih praznikov so še vedno v narodu prisotna, torej zunanji znaki niso zaskrbljujoči, veliko bolj pa je potrebno razmisliti o vsebini naše vere saj ob vprašanjih npr. le 50 % vprašanih veruje v Boga, medtem ko v vstajenje in večno življenje veruje le 29% vprašanih.

Prav zaradi tega je potreben klic k osebnemu pogovoru z Bogom. Vera ni folklora ali tradicija, temveč osebni odnos do Boga. Papež Janez Pavel II. je zato napovedal čas nove evangelizacije gorečnosti, metode in izraza, pri čemer se moramo vprašati: ali je zame Bog le to kar so me starši naučili, ali je Bog le zaradi moje želje po nesmrtnosti ali morda tisti, ki obvladuje vesolje IN ali je Bog živi Bog. Osebna vera je lahko največja šibkost ali pa največja moč krščanstva.

Metoda: nova teologija vzpodbuja občestveno metodo, ki v prvi vrsti poudarja prebujene laike, torej Božje ljudstvo. Če gledamo sedanje stanje v Sloveniji smo lahko veseli saj imamo:

9500 prostovoljcev Karitas

5000 mladih, ki pripravljajo oratorije po številnih župnijah

4000 katoliških skavtov,

150 zakonskih in preko 100 slavilnih skupin.

ŽPS so prerasli vlogo le posvetovalnega telesa, marveč so živo jedro, kjer poleg duhovnika aktivno sodelujejo prebujeni laiki.

Iz vseh teh podatkov lahko rečemo, da v Sloveniji nova evangelizacija v praksi že teče, čeprav uradno še ni začrtana.

Moč Cerkve je verno srce, zato je nujna vzgoja duhovnikov, da bo znali vzgajati verne laike €“ voditelje. Duhovnik ne sme biti zakramentalni avtomat ali religijski tehnolog, temveč pastir, ki spremlja duše in moli.

Izraz: Nova evangelizacija je nova v izrazu, ki pričuje. Npr. oratorij je tipična govorica nove evangelizacije, to je govorica igre in samega dogodka, s katero se identificira otrok. Zelo oznanjevalna je dobrodelnost in solidarnost. Vsebina njenega sporočila je širša in oznanjevalna, saj nosi sporočilo o dostojanstvu vsakega človeka. Solidarnost je zato prvi korak do nove evangelizacije.

Leto 2013 bo leto poglabljanja v vero, brez velikih dogodkov, namesto tega gremo vase in razmišljamo o sebi in naši vernosti. Iz naših ran je potrebno narediti našo moč. Zdravljenje ni možno, dokler ne spoznamo kaj nas najbolj boli. Za vse to pa je potreben pogum, ne le za cerkvenimi zidovi, marveč v javnem življenju. Krščanstvo uspeva v pluralnem okolju zato je potrebno:

iz množičnega krščanstva k osebni in občestveni veri

iz delne vernosti v celovito vero

iz poučevalne govorice v dialoško govorico.

Današnji čas ne potrebuje učiteljev, temveč pričevalcev in prav sodelavci Karitas, ob dobrem poznavanju družbenega nauka Cerkve, lahko k temu veliko prispevajo.

Predavanju je sledil skupni obed, pri katerem so se, kot dobri gostitelji izkazali sodelavci in sodelavke Postojnske dekanijske karitas. Predavanje je bilo pravi izziv za skupni pogovor in razmišljanje, ni manjkalo pa tudi konkretnih dogovarjanj in usklajevanj za delo, ki je pred nami.

Po petih litanijah, ki so jih obogatili domači pevci, smo na svoje domove odhajali veseli in pripravljeni na nove izzive, ki jih sedanji čas prinaša nam in ljudem, ki se znajdejo v stiski. Predvsem pa opremljeni s pogumom, da naše delo ni le služenje, temveč verodostojno oznanjevanje naše vere.