Obiski ostarelih in bolnih pred Veliko nočjo

Obiski in druge majhne pozornosti ostarelim in bolnim so osebna izkaznica večine, da ne rečem prav vseh župnijskih Karitas. Glavni namen teh obiskov je darovanje svojega časa, predvsem pa prinašanje dobrih želja in vstajenskega sporočila ljudem v svojem kraju. na področju koprske škofije je samo s strani sodelavcev karitas bilo deležnih majhne pozornosti preko deset tisoč starejših ljudi.

Obiski in druge majhne pozornosti ostarelim in bolnim so osebna izkaznica večine, da ne rečem prav vseh župnijskih Karitas. Namen obiskov pred prazniki ni prinašanje darov ali celo materialne pomoči, glavni namen je darovanje svojega časa, predvsem pa prinašanje dobrih želja in vstajenskega sporočila ljudem v svojem kraju. Pristopi so različni, iznajdljivost sodelavcev Karitas res ne pozna meja. Pripravili smo deset tisoč voščilnic, ki so jih že v začetku marca prejeli voditelji dekanijskih in območnih Karitas in jih nato znotraj svojega območja razdelili voditeljem ŽK, ti svojim sodelavcem in vsi skupaj po že ustaljenem programu izpolnili svojo zavezo v domači župniji. Obiski oskrbovancev v domovih za ostarele pa se izpeljejo na dekanijski ravni, predvsem zato, da so prav vsi, brez izjeme deležni drobne pozornosti.

Priprava voščilnice je vedno vezana na neko likovno delo, ki nastane na sorodno tematiko v koloniji Umetniki za karitas. Letos je bila kot naročena slika akademskega slikarja Hrvoje Marka Peruzoviča Pieta. Poleg tega, da je bil slikar udeleženec naše kolonije je letos obogatil tudi Piranske cerkve s podobami Križevega pota. Tudi sporočilo na naslovnici je bilo, kljub žalosti Božje Matere, polno upanja: Za Velikim petkom vedno pride Velika noč. Poleg voščila smo pripisali tudi molitev, ki so ji marsikatere ustnice dodale še svoje prošnje in molitve.

MOLITEV

Mati žalosti, stoj ob vzglavju vseh bolnikov sveta:

tistih, ki so v tej uri zgubili zavest in umirajo,

teh, ki so izgubili vsako upanje na ozdravljenje,

teh, ki od bolečin vpijejo in jokajo,

teh, ki se ne morejo zdraviti, ker nimajo denarja,

teh, ki bi tako silno radi hodili, pa morajo negibno ležati,

teh, ki cele noči ne morejo zatisniti očesa,

teh, ki se morajo odreči najlepšim načrtom za prihodnost,

teh, ki ne verujejo v prihodnost življenja,

teh, ki se upirajo Bogu in ga preklinjajo,

teh, ki ne vedo, da je Kristus nedopovedljivo trpel kakor oni.

Tako opremljeni, ponekod z dodano vrednostjo mladih, so zadnja dva tedna sodelavci Karitas prestopili prag številnih domov. Že na duhovni obnovi smo se pogovarjali kako pristopiti k posameznim ljudem, kajti izkušnje kažejo, da nas večina ostarelih čaka in ljubeznivo sprejme, so pa tudi taki, ki se bojijo svojcev, ker nočejo imeti stika s Cerkvijo, drugi spet mislijo, da prihajamo, ker kaj zbiramo€Śskratka živimo v družbi, ki €“ sicer v redkih primerih, pa vendar €“ ne zaupa niti najbolj plemenitim namenom. Ljudje smo različni, tako tisti, ki jih obiskujemo, kot tudi tisti, h katerim prihajamo. Potrebno je imeti pred očmi etična načela, ki nam nalagajo molk o tem kaj smo videli in slišali, predvsem pa spoštljiv odnos na glede na to kako smo sprejeti. Istočasno pa je potrebno imeti odprte oči in ušesa za morebitne stiske in težave ljudi; dejansko so ti obiski tudi raziskovanje terena, videnje tistih, ki bi naš čas ali materialno pomoč potrebovali tudi v času po praznikih. Že danes lahko rečem, da je kar nekaj starejših povedalo, da so se odrekli državni pokojnini ali varstvenemu dodatku, ker ne želijo, da je njihov dohodek breme za dom, ki so ga neobremenjenega podedovali ali z velikim odrekanjem postavili. Iz take hiše odhajaš z grenkim priokusom, zato je potrebno veliko vedrine, da še sam ne zapadeš v žalost. Skratka izkušnja, ki kliče in vabi, da z besedo in konkretnim dejanjem stojiš ob strani tem ljudem.

Povsem druga zgodba so obiski v domovih za ostarele, ki jih je na Primorskem kar veliko. Sama sem, skupaj s sodelavkami obiskala oskrbovance v Vipavi in Ajdovščini. Če kdo reče, da so stari ljudje vsi enaki, se je krepko uštel. Žalost in veselje, domotožje in prilagojenost si tu podajata roko. V tem kratkem popoldnevu sem spoznala kar nekaj ljudi iz drugih krajev Slovenije: Ljubljana, Škofja Loka, Kranj€Śvsi prav vsi so hiteli pripovedovati kako je pri njih lepo. Nekateri so brali, ena gospa je vezala čudovite prte, druga je kazala slike otrok, vnukov, tretja je želela, da skupaj zapojemo Oljsko goro, kajti navdušeno je pripovedovala, da je bila kar 50 let cerkvena pevka.

Verjamem, da bi vsak sodelavec lahko opisal nešteto primerov, mene so se še posebej dotaknile tri zgodbe:

Potrkamo, vstopimo v sobo, povemo kdo smo in zagledam na tleh veliko šolsko torbo, na postelji pa sedita starejša gospa in mlada punca. Starejšo vprašam, če je to njena vnukinja, pa mi ponosno pove, da je to njena najboljša prijateljica. Med klepetom ugotovim, da je to dijakinja Škofijske gimnazije, ki že dve leti tedensko prihaja k njej na klepet, da ji kaj prebere in tudi zaupa svoje probleme.

Postopek se ponovi v drugi sobi, nikogar ni, vse pospravljeno, le velika potovalka ob postelji. Takrat pride iz balkona gospod in kaj kmalu nam pove, da je v domu že deset ur. Kar vrelo je iz njega, da je šel v dom zato, da ne bi sina skrbelo, pa da je moral oddati sedem panjev čebel, pa da ne ve še če bo ostal. Glas se mu je zatikal, solze so se nabirale. Pohvalile smo ga, da je bila njegova odločitev pravilna, da se bo hitro privadil, vendar še sebe nisem prepričala, da je tako res, kaj šele njega.

V tretji sobi nas čaka presenečenje. Soba s pridihom domačnosti, rože na mizi, slike, knjige, zapiski, skodelice za kavo, na postelji pa lepo urejena 88-letna gospa s harmoniko. Takoj, ko vstopimo nam namesto pozdrava zaigra V dolini tihi€Ś.Vedela je, da pridemo, zato se je pripravila na 'svečani sprejem', kot je sama rekla. Lepo je bilo poklepetati z njo, obljubili smo si, da gre junija z nami na Brezje. Ko sva ji povedali, da je v istem hodniku novi stanovalec, ki mu je zelo težko, je le zamahnila z roko in rekla: Bom že poskrbela, da se bo privadil.

Ko sem odhajala domov, sem si priznala, da je bila tudi zame to bogata priprava na Veliko noč in podzavestno ponovila besede iz voščilnice: Za Velikim petkom vedno pride Velika noč, le vero, upanje in ljubezen potrebujemo.