Streha nad glavo: Družina v Banja Luki ima streho nad glavo

Delovni tabor Streha nad glavo:

 

Škofijska karitas Koper in Škofijska gimnazija Vipava sta tudi letos od 16. do 27.7. organizirala delovni tabor Streha nad glavo. S sredstvi, ki so bila zbrana v akciji Ne pozabimo bodo pomagali pri gradnji hiše mladi družini  Josič. V družini sta oče in mati z dvema otrokoma. Oče je pleskar, vendar brez redne zaposlitve, mama je čistilka v vrtcu. Stanujejo kot podnajemniki, večkrat so zamenjali bivališče, ker so najemodajalci oddali stanovanje najboljšemu ponudniku. Pred kratkim so dobili v dar parcelo v Stranjanima blizu Banja Luke, kjer bodo zgradili majhno hiško, delno iz sredstev in pomoči Karitas, ostalo bo lastno delo.

Škofijska karitas Koper je pobratena s Škofijsko karitas Banja Luka, zato se vsako leto sredstva, ki se zberejo v postni akciji Ne pozabimo namenijo eni ali več družinam v stiski na njihovem področju. S zbranimi sredstvi se kupi gradbeni materiali, s katerim mladi, večinoma dijaki Škofijske gimnazije Vipava, pomagajo do strehe nad glavo družini, ki jo na njihovem terenu izbere Škofijska karitas Banja Luka. Letos je to že 12. delovni tabor, udeležuje se ga 9 dijakov Škofijske gimnazije Vipava, zidarski mojster  in še nekaj odraslih prostovoljcev ob spremljanju predstavnice Škofijske gimnazije Polone Strnad in ravnatelja Škofijske karitas Mateja Kobala.

Poleg pomoči iz akcije Streha nad glavo se izvaja tudi program pomoči otrokom, saj je 76 banjaluških otrok vključenih v  Posvojitev na razdaljo, kar pomeni 300 EUR letno pomoči posameznemu otroku. 

 

Par misli od taboru v Bosni je napisal:

Br. Gregor Rehar

Delovni tabor v Banja Luki

Za vsako pomladjo pride poletje,   in z vsakim poletjem pride tudi delovni   tabor   Škofijske   gimnazije Vipava in Škofijske  karitas Koper v Bosni, natančneje v škofiji Banja Luka. Letošnjo odpravo smo sestavljali tako veterani, kot popolni novinci, glavnina seveda dijaki, dve dijakinji, pa tudi bivši dijaki   ŠGV, profesorica Polona Strnad, legendarni   75 letni zidarski mojster in navdušen čebelar Mario Vidali ,   ki med delom maže na opeke malto, med malico pa še najraje domač  med na kruh. Tu sva bila še ravnatelj ŠK Koper Matej Kobal in moja malenkost, kapucin brat Gregor.

Ko sta kombija premagala dobrih 400 km do Banja Luke in smo se nastanili v nekdanji vili hrvaškega zdravnika, ki jo je podaril Karitas, pojedli, spet povohali utrip   banjaluške promenade, nas je naslednji dan že čakalo že čakalo gradbišče.   Štiričlanski družini  Josić je boter podaril majhen košček zemlje v gričevju v vasi Stranjani pri Dragočaju nad Banja Luko. Do tam ni asfalta, ampak ozek kolovoz   med drevesi, kozami, ovcami, psi, med katerimi smo si z mahanjem, hupanjem … izborili prost prehod. Voda iz sosedovega vodnjaka je bila za nas nepitna, zato smo si jo morali pripeljati s sabo.   Dolg električni kabel je občasno ostal nem za potrebe mešalca in ostalih strojev in je bilo potrebno ročno mešati malto. Poleg soseda, lastnice in botra nas je pričakala še ekipa bosanskih zidarjev, ki so včasih delali pod okriljem Karitasa, sedaj pa, zaradi pomanjkanja sredstev so morali iti na svoje.   V nebo so se že vzpenjali zidovi mansarde, mojstri so vlili betonski stebre, mi smo na roke skopali greznico 2x2x 2,5 metra in deset metrov jarka do nje. Pri tem nam je delo močno olajšalo naše skrito orožje - preprost , a robusten škripec z vrvjo. Težka ilovica je lažje potovala ven iz jame. Poleg tega je bilo potrebno še prebarvati tramove,   preložiti strešnike, cegle, pozidati notranje zidove v pritličju..   V nedeljo smo se po maši odpravili v vas Presnače, kjer so srbske sile ubile župnika ter sestro redovnico. Njuni trupli sta zgoreli skupaj z razrušeno cerkvijo in župniščem vred.   Našega nedeljskega obiska so bili deležni tudi bratje trapisti, ki že več kot sto let kljub vsem preizkušnjam vztrajajo v mestu. 

Vrhunec naše »Strehe nad glavo« je bil v ponedeljek,  ko so pripravljeni tramovi  romali na streho, čemur je sledilo pokrivanje strehe. V nekaj urah je bila hiša pokrita, pri čemer smo sodelovali prav vsi, skupaj z dodatnim parom rok Urbana.

 V torek nas je pot   preko Jajca vodila v Sarajevo, v sredo pa prek Mostarja   do Primoštena,   kjer smo se nekoliko posolili v morju in se nato v petek odpravili domov. Poleg dela, obrokov hrane in druženja je bil vrhunec dneva sveta maša v stolnici. Večere smo še najraje zaključili ob zvokih kitare, tamburinov, bobnov in mnogih grl ob petju, petju, petju….  

Kristjan je na kratko zapisal: ne vem, kaj bi povedal, ker pač zame je bil to 3 tabor in zato se mi je vse zdelo normalno. Imeli smo se zlo fajn, bili smo dobra skupina, v kateri smo se vsi odlično razumeli, k temu so pripomogli tudi pevski večeri ob kitari. Poleg zidanja in kopanja smo spoznavali tudi njihovo kulturo in način razmišljanja. Poskrbeli smo tudi za dobre odnose med Slovenijo in Bosno, saj smo v Banja Luki odigrali prijateljsko tekmo v Banja Luki z rezultatom 1:1.

Za letos je delo končano, kaj pa za drugo leto? Pridi…